TIC Domžale in Knjižnica Domžale: Še pomnite, Domžalci
Pletemo spomine z Maro vilar, pa tudi Lojzetom Stražarjem
Četrta gostja prijetnega večera z naslovom Še pomnite, Domžalci je bila že skoraj znamenita Domžalčanka Mara Vilar – Moravška Mara, ki se je v Domžale priselila v letu 1949 in bila vseskozi ena od pobudnic kulturnega življenja, predvsem petja, v domžalski občini.
Na kratko je predstavila starše: očeta organista ter kulturnika in mami, najboljšo pevko ki je ob osmih otrocih dočakala 99 let. Pesem je bila Mari položena v zibelko, ki se je zanjo zazibala 1932. »Znali smo živeti,« je rekla ter s spominipohitela v čas druge svetovne vojne, v mladost v Moravčah, od koder jepri sedemnajstih prišla vDomžale - v Universale, nato v Toko, kjer je bila vse do upokojitve. Ob prihodu v Domžale so nanjo naredili velik vtis obrtniki, pa vlak, mestece, obkrožene s travniki, krasne kmetije in vrtovi. Ob službi je »za stanovanje in hrano« pomagala pri kmečkih in delavskih družinah, pomagala domačim in si želela v šolo. Rada in veliko je brala, tudi pela in ugotavljala, da je –preveč preprosta za domžalska dekleta. Ampak se ni dala. Najbolj srečna je bila, ko je nad Metalko dobila svoje prvo stanovanje. S svojo živahnostjo, pridnostjo, dvakrat je bila udarnica, natančnostjo pri izdelavi torbic iz pravega usnja, je bila vedno opažena, predvsem pa z ljubeznijo do kulture, do petja. Spomnila nas je na najlon srajce, špičake, drage TOKO denarnice, ki jih tedanji delavec ni zmogel kupiti, pa na članstvo v delavskem svetu, najraje pa se spomni na leto 1978 – leto ustanovitve pevskega zbora TOKO, ki je prvič nastopil za dan žena. Potem smo se skupaj v šaljivem pogovoru obudili spomine na številne nastope, druženje z zbori iz nekdanjih usnjarskih tovarn, izpolnjevanje norme in vse povezano s petjem, ki je moralo biti opravljeno izven delovnega časa. Posebej rada se je spomnila na delo pri Svobodi, v KD Miran Jarc Škocjan, na predstavah v Godbenem domu in obiskih filmov. Številne predstave so bile tudi v sedanjem kulturnem domu, spomnila pa nas je tudi na parade plese v Grobljah, petje na koru in srečanje z Matijo Tomcem, ki ji je čestitalob ustanovitvi zbora. »Fabrke so pocrkale, zbor pa je ostal,« je poudarila in se veselila petja svojih ljudskih pevk, ki navdušujejo povsod, tudi na talentih. Posebej še Mara s svojo šegavostjo. Prijeten večer poln spominov in smeha smo zaključili z njeno veliko ljubeznijo do ljudskih pesmi in do vseh ljudi, ki jo prijazno pozdravljajo v Domžalah, najlepšem mestu, pa tudi željo, da bi lepa domača pesem, ki jo Mara in njene pevke skrbno hranijo, prevzela mlado generacijo in jo ohranila za prihodnje rodove.
Zadnji gost TIC Domžale in Knjižnice domžale je bil sredi aprila Lojze Stražar, dolgoletni predsednik Kulturnega društva Miran Jarc in domžalski kulturnik, brez katerega si pravzaprav domžalske kulture ne moremo predstavljati.V veliki dvorani Knjižnice Domžale, ob razstavi o delu društva, sta z Andrejo Čokl obudila spomine na začetek gledališča pod kozolcem, beseda pa je tekla tudi o domžalski kulturi in letošnjem poletnem kulturnem festivalu, pomenu kulture – tudi za turistično prepoznavnost, ter pripravah na 70-letnico društva. Spoznali smo družino Stražar: Toneta in Staneta, pa Franceta inLojzeta, tudi kiparja Jožeta, ki ustvarja na Švedskem ter njihov prispevek h kulturi. Vrnil smo se v leto 1949, v čas prve predstave, nato v čas Lojzetove prve vloge pa tudi nakupa zemlje za gradnjo dvorane ki kljub načrtom zaradi različnih vzrokov ni bila uresničena. Spomnil nas je napredstavo Bratova kri, ob kateri so se sredi noči odločili za današnjo lokacijo Poletnega gledališča Studenec, na gradnjo strehe nad poletnim gledališčem in njegovim posodabljanjem. Ob tem smo se seznanili tudi z domžalskim kulturnim življenjem, saj je bil Lojze dolga leta predsednik Zveze kulturnih organizacij Domžale in je dobro poznalljubiteljske gledališkepredstave, številne zbore, ki so osvajali najboljša mesta in je nanje še danes ponosen, vlogo Karla Leskovca ter tudi likovna in druga kulturna ustvarjanja. Ob tem še danes razmišljanja, da bi bila morda gledališka kultura v Domžalah boljša, če bi imeli primerno dvorano, ki pa jo žal še sedaj nimamo, saj je sicer Kulturni dom Franca Bernika Domžale uspešen, ampak premajhen za ljubitelje raznovrstnih kulturnih prireditev. Svoje spomine je sogovornik nadgradil s šaljivimi dogodki, predvsem pa z velikimi simpatijami do vseh, ki so kakorkoli prispevali h kulturnemu življenju - tako v Škocjanu kot v Domžalah ter nikoli ne bodo pozabljeni. Pojasnil je, kaj vse je pomembno za izbor domače gledališke predstave: literarna vrednot, aktualnost, primernost za vse generacije in možnost postavitve na odrske deske na Studencu. Spomnil nas je na nekatere, žal pokojne igralce, kot sta Stane Maselj in Jože Lekan, na najmanj 50 vaj za postavitev domače gledališke predstave, pa tudi, da se sam v igralskih vlogah, po njegovem mnenju, ni nikoli izkazal, da je pa kot režiser zelo odločen in zahteven.
In če jih je prva predstava pod Šinkovčevem kozolcu leta 1949 presenetila in prepričala s številnim obiskom, jih prav množica zadovoljnih obiskovalcev, ki se na Studenec zgrinjajo vsako leto, prepričuje, da so na pravi poti, ki jo nadaljujejo tudi z letošnjim poletnim kulturnim festivalom, s katerega predstavitvijo se je prijeten kulturni večer tudi končal.
In kaj je ob zaključku spomladanskega cikla Še pomnite Domžalci – Domoznalskivečeri povedala Mira Bečan, vodja Turistično informativnega centra Domžale:
V četrtek, 12. aprila smo v knjižnici Domžale pletli spomine z Lojzetom Stražarjem in s tem zaključili prvi cikel večerov pod skupnim imenom »Še pomnite Domžalci – Domoznalskivečeri«, ki smo jih skupaj pripravljali TIC Domžale, Knjižnica Domžale in Andreja Čokl, ki je pogovore vodila.Zavedamo se, da ima naš kraj bogato zgodovino in mnogo posameznikov, ki se še spominjajo, kako se je živelo in kaj se je dogajalo v teh krajih nekoč. In te zgodbe želimo na naših večernih druženjih oživiti in jih ohraniti. V oktobru smo kot prvega na pogovor povabili poznanega in nepogrešljivega kronista Matjaža Brojana. V prvem spomladanskem mesecu, smo, kot se za marec, posvečen ženskam spodobi, gostili Maro Vilar – MoravškoMaro. Poleg klenih Domžalk in Domžalcev smo gostili tudi mlajše, vendar prav tako dobre poznavalce Domžalske kulture in zgodovine. Katarina Rus Krušelj, vodja muzejske dejavnosti v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale, nam je v pogovoru odkrila nekaj zanimivih zgodb iz življenja ustvarjalcev, ki so v preteklosti krojili kulturno podobo Domžal in okolice. imena ter šege in navade Doba z okolico. Februarja sta povezovalka Andreja Čokl in Blaž Križnar razbila stereotip, pri katerem vztrajajo predvsem starejši - da mlade generacije zgodovina in dediščina prav nič ne zanimata. Blaž Križnar iz Doba še ni dopolnil treh desetletij, pa pozna svoj kraj in njegovo zgodovino bolje od marsikaterega starejšega sokrajana. Inženir gozdarstva in spreten rokodelec zanimanje z naravne dediščine širi tudi na stare obrti, naselbinska in domača hišna imena.
V jesenskih mesecih vas bomo ponovno povabili, da se nam pridružite na Domoznalskih večerih, kjer bomo skupaj z zanimivimi gosti pletli spomine in odstirali tančice skrivnosti iz zakulisja domžalskih zgodb.
Vera Vojska
