Cerkev sezidana leta 1762 na ostankih starejše cerkve. Plečnikova krstilnica s prižnico.
Že samo ime župnijskega zavetnika sv. Martina uvršča dobsko župnijo in prvo cerkev v Dobu med najstarejše župnije na Slovenskem. Srednjeveške listine, naključne arheološke najdbe in tudi izoblikovanost okolice cerkve kažejo, da je dobska župnijska cerkev nastala iz prvotne majhne grajske kapele. Tu na ravnini, ob sotočju voda, je bila nekdaj dobro utrjena grajska trdnjava, ki jo je varoval še z vodo napolnjen jarek. V neposredni bližini dobskega gradu so namesto majhne grajske kapelice sezidali novo večjo gotsko cerkev. To so se v času turške nevarnosti obdali s tabornim obzidjem ter okroglimi in polkrožnimi obrambnimi stolpi. Pred napadalci jih je varoval tudi z vodo napolnjen jarek, čez katerega je vodil lesen dvižni most, ki so ga ob napadih dvignili in z njim zaprli tabor.
Prejšnja dobska cerkev je bila torej zgrajena v gotskem slogu. Vizitator Filip Trpin je ob vizitaciji leta 1652 zapisal, da ima cerkev ozka podolgovata gotska okna. V kom ali prezbiteriju so bili trije oltarji: glavni sv. Martina, sv. Katarine in Marije. Na severni strani cerkve je bila, kot piše vizitator, pred kakimi devetimi ali desetimi leti prizidana in poslikana kapela z oltarjem sv. Mihaela. Zanimivo je, da vizitator, ki je o krtinski cerkvi zapisal, da ima petkrat po dva stebra, o zgradbi dobske ne pove veliko.
Pri popravljanju stopnic iz zakristije na prižnico so zidarji v letu 1926 v zidu našli dva kosa gotskega stebra. Potem so ju zato, da bi se ohranila, uporabili za podstavek klopi v zvoniku, a ju ni več.
Ostanek nekdanje gotske cerkve je tudi spodnji del osmerokotnega stebra z okroglim podstavkom iz rumenkastega peščenjaka, ki je v parku pred cerkvijo. Po ustnem izročilu je imel nekdaj vlogo sramotilnega kamna, potem pa je vse do druge svetovne vojni občinski sluga s tega kamna vsako nedeljo po jutranji maši bral važne občinske razglase.
Staro cerkev so večkrat popravljali. V letu 1721 je dobila nov oltar sv. Mihaela in nov tlak. V letu 1748 je dobila nov ciborij. Cerkev so, kot pove poročilo, polepšali s slikami. Hkrati so v tem letu v cerkvi vgradili nova okna, stara gotska pa so odstranili; temu so se prejšnji župniki dolgo upirali.
Plečnikova zapuščina
Do leta 1957 so v župnijski cerkvi svetega Martina v Dobu pri Domžalah uporabljali lesen krstilni kamen, ki je stal na levi strani pod pevskim korom. Nameščen je bil v nišo, kjer sedaj stoji kip svetega Janeza Nepomuka. Stara prižnica iz začetka 20. stoletja, ki jo je izdelal Andrej Rovšek, je bila umeščena na lokacijo sedanje, ob nekdanjem oltarju sv. Mihaela. Oltar je leta 1887 izdelal kipar Janez Vurnik. Župnik Martin Tekavc se je po nasvetih župnika Martina Perca iz Zgornjih Stranj leta 1952 obrnil na arhitekta Plečnika - najprej zaradi postavitve krstilnega kamna, jaslic, novih klopi nad zakristijo in ureditve prostora pred cerkvijo, potem pa še zaradi ureditve kristilnice v cerkvi. Plečnik je cerkev v Dobu večkrat obiskal. Od arhitekta je župnik želel nasvet o lokaciji postavitve krstilnice. Martin Perc iz Stranj mu je svetoval lokacijo pod pevskim korom, sam pa se je bolj navduševal nad lokacijo v eni izmed kapel. 20. maja 1956 je Plečnik izdelal prve načrte za krstilnico. Na mestu nekdanjega stranskega oltarja sv. Mihaela je zasnoval neobičajno in enkratno kombinacijo prižnice in krstilnice v enem. Krstilnico je umestil pod prižnico. Načrte zanjo je po Plečnikovi zamisli zrisala Erna Tomšič, ki je po arhitektovi smrti tudi nadzorovala dela. Prižnica s krstilnico je bila dokončana leta 1957.
Prižnica je oprta na devet kamnitih stebrov. Vsakega izmed njih je po pripovedovanju mizarja Maksa Kovača kupil po en bogat faran. Stebri nosijo tudi njihova imena. Pod prižnico skrajno levo je krstilni kamen, nad katerega je umeščeno razpelo. Na marmornati plošči je napis Jezus Kristus nas je iz teme poklical v svojo čudovito luč. Plošča s križanim in krstilni kamen sta iz hotaveljskega rdečega marmorja. V sredino kamnite stene pod prižnico je umeščena omarica za liturgični pribor. Z omenjenega zidu pod prižnico je arhitekt zaradi vsebinske ločenosti krstilnice od preostalega cerkvenega prostora snel omet in kamnit zid mojstrsko poudaril z zanj značilno izstopajočo fugo.
Prižnica je v celoti lesena in poudarjena s pozlato. Na ograji plastično izstopajo pozlačeni simboli štirih evangelistov. Prvotno je imela prižnica leseno enokapno streho, ki je slonela na svedrastih lesenih stebrih. Plečnik je streho namestil zato, da bi izboljšal akustične pogoje. Ko prižnica ni bila več v aktivni in aktualni rabi, so z nje odstranili streho in stebre. Namesto tega so prižnico poudarili s kiparskim okrasjem s starega stranskega oltarja sv. Mihaela, ki je nekdaj stal na tistem mestu. Na osrednji prekladi nad prižnico je umeščen sv. Mihael, ki z mečem prebada zmaja, na njegovi desni in levi strani sta dve svetniški figuri. Kamnite stebre je izdelal kamnosek Stanko Vodnik iz Podutika, krstilni kamen je delo kamnoseka Stanka Kunaverja iz Ljubljane, lesene dele je pripravil mizar Janez Grošelj iz Doba, pasarska dela pa Alojz Pirnat iz Ljubljane.
Viri
