Gledališko-glasbeni izlet v globočine ruske duše, v srčiko tragične ljubezenske zgodbe Borisa Pasternaka, ki je ljubezenski trikotnik Dr. Živaga umeril po lastni razpetosti med ženo in ljubico, umeščeni v turbulenten čas revolucije. Navdih za predstavo je Lara Jankovič našla med firbčnim brskanjem po osebni izpovedi »prave« Lare, Olge Ivinske, ki je s Pasternakom ljubimkala dolgih štirinajst let. V knjigi popiše vse težave, s katerimi se je kot njegova osebna tajnica in intimna prijateljica soočala: od zapora in gulaga, revščine in zasmehovanja, pa vse do zastraševanj in groženj, ki jih je Pasternak doživel po prejemu Nobelove nagrade, ko so ga oblasti s piedestala ruskega idola ponižale v izdajalca. Čeprav se zdi, da se je Olga zmogla zadovoljiti z okruški ljubezni, življenjem v senci in večnimi obljubami o ločitvi, iz njene zgodbe mezi bolečina, ki postavlja pod vprašaj žrtvovanje v imenu ljubezni. Ali v imenu umetnosti.

»Predstava Lare Jankovič v kontekstu trenutnega plehkega in povsem napačno, nepravično vseobsegajočega sovraštva do vsega ruskega opominja na enkratno globino, bogastvo, univerzalno človečnost in preprosto na lepoto ruske kulture in umetniške tradicije. V časih politične, družbene, zdravstvene, ekonomske, medijske in moralne krize ne smemo pozabiti: umetnost je ena redkih človeških dejavnosti, ki s svojo čistostjo ohranja vrednote visoko nad naštetimi prekletstvi ter plemeniti človeški obstoj. Vso predstavo je prisoten ženski glas: glas Lare Jankovič – pripovedovalke, pevke. Glas Ženske. S tem glasom govorita tako Olja in Borja kot tudi Lara Jankovič sama. Pesem za Laro – ujetnica časa je izvirna, komunikativna, tehnično in umetniško dodelana ter koherentna stvaritev, vsekakor vredna ogleda.« Tomaž Gržeta, Sigledal