Mojca Vilar: (ne)poznani obrazi

Razstava portretov

»Vsak portret, ki ga slikaš z občutkom, je portret umetnika, ne modela. Model je samo naključje, priložnost. Slikar ne odkriva njega, temveč na poslikanem platnu razkriva sebe.«

O. Wilde

Marija Mojca Vilar se nam bo na tokratni razstavi predstavila v drugačni luči, videli bomo njen drug pogled na svet – izven simbolov in barv. Na ogled bodo zanimivi portreti, ki so nastajali tekom njenega dolgoletnega likovnega ustvarjanja. Portret – prastar motiv, ki ne samo prikazuje posnetek obraznih potez, vendar išče tudi osebne lastnosti človeka, hkrati pa umetnika postavlja v razmišljujoč trenutek o svojem objektu.

»Prvi poizkus avtoportreta sega v leto 1978, ko sem kot članica Likovnega društva Petra Lobode Domžale pod mentorskim vodstvom akademskega slikarja Fuggerja pogumno risala portrete zanimivih Domžalčanom s svinčnikom, ogljem in v akvarelu. Ti zgodnji portreti so se kasneje izgubili ali pa sem jih podarila prijateljem, ki so jih želeli. Kasneje sem pogumno in intuitivno slikala portrete v akvarelu ob različnih priložnostih – slikarskih srečanjih in tudi po naročilu.

V času študija na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani pa portret postal osrednji motiv mojega intenzivnega, poglobljenega študija risanja in kasneje slikanja v akrilu ter olju. Takrat sem portretirala sina, mamo, in tudi sebe, med drugim v avtoportretu s sinom, leta 1992.

Portretirala sem ljudi, ki so v mojem življenju igrali zanimive in pomembne vloge in so se me še posebej dotaknili. Najprej sem jih fotografirala, nato pa jim v sliki dodajala barvitost, poudarjala njihove značilnosti in atribute, ki nakazujejo kdo so, o čem razmišljajo in morda, če mi je uspelo, pokažejo tudi njihov značaj. Iz realistično zasnovanih podob sem z značilno, meni ljubo barvitostjo prikazala živost in energijo posameznika. Poseben izziv in hkrati ganljivo doživetje je bil portret mojega deda Aleša Capudra, maminega očeta, organista in kulturnika, ki ga nisem nikoli poznala, saj je umrl, ko sem bila stara le eno leto. Upodobila sem ga po stari črno-beli fotografiji. Portret je moji mami veliko pomenil; v Domu starejših občanov se z njim vsak dan skoraj pogovarja, kot bi bil še vedno prisoten. Avtoportreti pa so nastajali z opazovanjem svojega odseva v ogledalu in seveda s tem tudi v lastno dušo. Zanimivo je spremljati podobe naslikane skozi daljša obdobja. Tudi mamo sem upodobila večkrat: po fotografiji pri njenih štiridesetih letih (1994), nato pri osemdesetih (2012) in nazadnje pred dvema letom, ko je dopolnila 92 let. Nekaj portretov so mi za to razstavo posodili ljudje, ki so svoj portret naročili za darila.

Redko smo pogumni in se odločimo slikarju zaupati naslikati svoj portret, vendar skozi mnogo let ga nekako vzljubimo – kot trenutek časa, začutimo lahko globoko spoštovanje do čudeža nekega čarobnega momenta, ki mu je slikar, seveda ako mu je uspelo, v sliko zapisal tudi delček svoje duše.«

Marija Mojca Vilar je diplomirala na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje v Ljubljani pri mentorju, prof. Darku Slavcu. Tu je šolanje tudi nadaljevala na podiplomskem specialističnem študiju, pod strokovnim vodstvom slikarke Huiquin Wang. Svojo slikarsko pot bogati še z ilustracijo in predanim pedagoškim delom. Tudi sama se rada udeležuje likovnih delavnic in slikarskih srečanj. V Menačenkovi domačiji se je predstavila leta 2015 s samostojno razstavo »Labirinti kot vzorci narave«, leta 2024 pa je sodelovala na skupinski razstavi »Slika za prihodnost naših voda.«.

Ivana Potočnik, Mojca Vilar