Švedski režiser Roy Andersson nam znova predstavlja film, po katerem tavamo kot v sanjah, skozi njih pa nas nežno vodi pripovedovalka, ki spominja na Šeherezado. Bežni trenutki vsakdanjosti so pri tem enako pomembni kot prelomni zgodovinski dogodki: objet par lebdi nad porušenim Kölnom, oče se med deževno potjo na rojstnodnevno zabavo ustavi, da bi zavezal vezalke svoji hčeri, najstnice zaplešejo pred barom, poražena vojska koraka proti zaporniškemu taborišču. Film, ki je hkrati oda in žalostinka, nam ponuja kalejdoskop vsega, kar je neizpodbitno človeško. Neskončna zgodba o ranljivosti našega obstoja.
… da je v rimskih časih skozi naše kraje, kjer sta bili rimski naselbini, vodila pomembna pot iz Aquileie (Oglej), skozi Emono (Ljubljana, čez prelaz Atrans (Trojane), do Celeie (Celje) in Poetovie (Ptuj)?
