Prvi hotel v Domžalah in nekdaj prvo kegljišče na Kranjskem. Gostilna je bila v zgodovini poimenovana tudi Pichlerjeva gostilna in Osetova gostilna.
V Spodnjih Domžalah je bila znana Pichlerjeva gostilna. Ta hiša ima med vsemi domžalskimi gostilnami najbolj burno zgodovino in je zamenjala tudi največ lastnikov, saj se nikomur od njih poslovanje gostilne ni izšlo v dobiček.
Prva lastnica je bila Johana Winkelhöfer, Nemka, ki se je v Domžalah poročila z Antonom Pichlerjem. Leta 1870 sta zakonca v kajži odprla gostilno, ki je bila med domačini zelo dobro sprejeta. Po moževi smrti je Johana nadaljevala z njegovim delom in se leta 1883 preselila v novo poslopje, danes znano kot Harakova hiša, ter kasneje v Stob poleg gasilskega doma.
Leta 1910 je gostilničar Franc Oset na mestu, kjer je bila nekoč Pichlerjeva gostilna, zgradil sodobno nadstropno gostinsko poslopje s prenočišči in vinsko kletjo. Tujskega prometa je bilo zaradi hitrega razvoja slamnikarske industrije vedno več, zato so nadstropje namenili prenočevanju gostov, podstrešni prostori pa so bili za zaposleno osebje. Gostišče je imelo prvo sodobno kegljišče na Kranjskem in ledenico za hlajenje svežega piva, ki so ga vozili iz Staretove pivovarne v Mengšu. Led pa so kmetje vozili iz ihanskih jam, vozili pa so ga celo tudi v ledenico v hotel Union v Ljubljani.
Do takrat edino gostišče s prenočišči v Domžalah so imenovali hotel, pozneje pa se je v spodnji del stavbe vselila domžalska pošta, zato tudi ime "Pri pošti". Kasneje je bila tudi restavracija, zatem trgovina Kovinar s tehničnim materialom ter salon keramike. Po zadnjih nekaj letih samevanje, ko je vrata zaprl Kovinar, so jo ponovno obudili in leta 2016 prenovili. V njej se sedaj nahaja Samova mestna trgovina in trgovina za male živali Petish, prostora pa bi se našlo še za kakšno dejavnost. Je pa res, da mnogi, predvsem starejši občani, v pogovoru še danes stavbo imenujejo »Pri pošti«. Velikokrat se zbudi tudi njihov spomin na čas, ko se je na letnem vrtu pod starimi kostanji dobro jedlo in pilo ter se družilo in plesalo ob zvokih žive glasbe.
Zgodovina pošte na domžalskem in prvi domžalski poštar Vincenc Januš, enorokec z brado na dva rogla
Po pisanju novinarja, domžalskega publicista in kulturnega delavca Matjaža Brojana ima zgodovina pošte na širšem domžalskem območju že dolgo zgodovino. Začetki segajo v leto 1573, ko je Podpeč, v sedanji lukoviški občini – do devetdesetih let dvajsetega stoletja je kraj spadal še v domžalsko občino - postala pomembna poštna postaja na poti med Gradcem in Ljubljano. Po prihodu Francozov v naše kraje in vzpostavitvi okupacije je leta 1805 carinski urad v Podpeči prenehal opravljati svoje delo. Dotedanjo mitnico in podpeški urad sta zamenjali mitnica in carinska pošta na bistriškem mostu na Viru in v Krašnji. V Podpeči, kjer so že takrat odprli kamnolom za lomljenje kamna in pridobivanje peska, je tako ostala le pošta, pa še to so leta 1867 preselili v bližnjo Lukovico. Tri leta pozneje so ustanovili tudi pošto na Viru (1870), v Domžalah pa šele deset let pozneje (1880). Mesto prvega poštarja je dobil Vincenc Januš, dotedanji poštar pošte na Viru, ki je bil enorokec z brado na dva rogla, svojo levo roko je izgubil leta 1859 v bitki pri Solferinu.
